ZGODBA O ANIMI  

Pred davnimi, davnimi časi je po svetu romalo zanimivo bitje z imenom Anima. Pravzaprav nihče v resnici ni vedel kako ji je ime, niti niso vedeli, če je ona resnično ona, kajti čisto lahko bi bila tudi on. Tako so ji pač rekli. Vedeli niso niti, od kod je prišla, kam je namenjena, kaj počne med njimi, niti tega niso vedeli, koliko je stara. Čeprav vseh podrobnosti nihče ni prav zares vedel, se z njimi tudi nihče ni prav posebno obremenjeval. Ljudje so jo sprejeli takšno, kot je bila, saj so imeli več kot dovolj svojih lastnih skrbi. Morali so poskrbeti za svoje preživetje, za preživetje svoje družine, za svoje otroke, za dobre odnose s svojimi ženami in možmi, starši, sestrami in brati, sosedi in prijatelji, ter ne nazadnje tudi za svojo zabavo in preživljanje prostega časa. Za veliko stvari so morali poskrbeti.

Življenje, oziroma Vita, kot so ga takrat imenovali, je tako neovirano teklo dalje in ljudje so počasi pričeli pozabljati na Animo. V luči zaskrbljenosti z vsakdanjimi stvarmi, so se ljudje z Animo vse manj ukvarjali in tako niti posumili niso, da se je od njih pričela skoraj nevidno odmikati. Manj kot so se z njo ukvarjali, manj so jo videvali, kar jih sprva niti ni preveč motilo, saj niso dobro vedeli, kaj bi z njo sploh počeli. Pred časom so jo trgovci poskušali vpeljati v finančne vode in jo prepričati, da je denar tisto, kar je na tem svetu najpomembnejše. Državni veljaki so se jo trudili navdušiti nad politiko, najrazličnejši nadobudni filozofi pa so ji zatrjevali, da je najpomembneje, da si vzame čas za razmišljanje in se zavzema za višje vrednote. Mlade dame so jo želele čim prej poročiti, mladi fantje pa so jo skušali prepričati, da je za to še čas in naj se z njimi raje še nekaj časa zabava. Starejše gospe in gospodje so želeli poskrbeti za njo, medtem ko so se otroci želeli z njo zgolj igrati. Vsi so imeli za Animo ogromno načrtov, a vendarle je nikomur ni uspelo prepričati v svoj prav.

V svoji zaslepljenosti prepričevanja Anime o svojem pravu niso nikoli pomislili, da bi se z njo morda bolje razumeli, če bi ji zgolj prisluhnili. Posledično so ljudje nad Animo počasi obupali. Nekateri so to storili z obžalovanjem, drugi so bili nanjo jezni, tretji pa nanjo niso želeli niti pomisliti, saj jih je spominjala na to, da jim je ni uspelo prepričati v tisto, kar so želeli in v kar so bili sami trdno prepričani, da je tudi zanjo najbolje. Ljudje so imeli v svojih življenjih pomembne načrte in odločeni so bili, da jih bodo izpeljali. V trenutkih, ko jim je to uspevalo, se za Animo niso nič kaj menili, saj so bili polni energije in navdušenja, Anima pa jim je delovala tako dolgočasno in nasploh čisto odveč. Razmišljali so celo, da bi se je znebili, saj se ni želela držati njihovih pravil in z njimi tudi ni delila njihovega navdušenja. Kljub vsemu so ljudje znotraj sebe vseeno čutili, da je del njih in jo kot tako le morajo sprejeti.

Življenje pa ljudem ni vselej postreglo z zrelimi sadeži in okoliščine so kaj hitro lahko botrovale temu, da se tudi njihovi skrbno izdelani načrti niso uresničili tako, kot so si želeli. Včasih pa so se morda celo izšli tako, kot so si želeli, a ob tem niso doživeli navdušenja, kakršnega so pričakovali in kot so ga bili vajeni opazovati pri sosedovih, ki so delovali tako zelo srečni. V teh težkih trenutkih so se ljudje, tako kot Anima, počutili precej odmaknjene. A k sreči so se ob tem nanjo tudi spomnili. Spomnili so se, kako je ob njihovem navdušenem pripovedovanju o svojih načrtih, le-ta vselej delovala umirjeno in četudi za njihove načrte ni izkazovala pretiranega navdušenja, jim je vselej bila pripravljena prisluhniti. Ob tej misli so se na koncu vendarle odločili, da jo želijo bolje spoznati.


Beseda »anima« izhaja iz latinskega prevoda grške besede »psiha«, a jo lahko razumemo tudi kot izraz, ki predstavlja »dušo«. Anima je seveda koncept, ki ga vsak razume nekoliko po svoje, vsekakor pa predstavlja princip našega notranjega sebstva, ki je vsakemu posamezniku njemu lasten način najpristnejšega dojemanja in izkušanja življenja, ki se ga pogosto v celoti niti ne zavedamo.

Beseda »vita« je prav tako latinskega izvora in pomeni življenje. Življenje, v vsej svoji pestrosti radostnih doživetij, bolečih izkušenj in naukov, ki nam pomagajo krmariti med obojimi.