KAJ JE PSIHOTERAPIJA

Psihoterapija je metoda psihološkega zdravljenja psihičnih težav in stisk.

Je samostojna znanstvena disciplina, ki strokovnjakom/psihoterapevtom prek razumevanja delovanja psihičnih mehanizmov omogoča vzpostavitev zdravilnega odnosa s posameznikom v stiski in prek pogovora odpira pot razrešitve težav oziroma lajšanja stiske.

Psihoterapija se je tekom svojega razvoja prilagodila duhu časa moderne družbe in tako poleg obravnave duševnih motenj, prevzela tudi vlogo vodilne znanstveno podkrepljene metodologije dela na področju splošne odnosne dobrobiti in individualnega osebnostnega razvoja.

KDAJ V PSIHOTERAPIJO

Ljudje se za psihoterapijo povečini odločijo, ko jih življenjska situacija pripelje do točke, ko se v njih zasidra občutek, da bi v svojem življenju nekatere stvari nujno morali spremeniti, a obenem ne čutijo, da bi do teh sprememb lahko prišli brez strokovne pomoči oziroma brez odnosa, ki bi posedoval neko kvaliteto, ki jo v svojih obstoječih odnosih pogrešajo.

Poleg že na prvi pogled razvidnih odnosnih razlogov za odločitev za psihoterapijo, so razlogi zelo pogosto povezani tudi z doživljanjem psihopatološke simptomatike. Le-ta se lahko pojavlja v najrazličnejših oblikah, kot so depresija, samomorilnost, psihotične epizode, motnje hranjenja, obsesivno-kompulzivne motnje, spolne motnje, psihosomatske motnje, napadi panike, doživljanje pretirane in neobvladljive tesnobe, žalosti, strahu, jeze, stresa, idr.

Že samo sprejetje odločitve za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo je pogosto zelo težak proces, saj se v ozadju sprejemanja te odločitve lahko skrivajo povsem legitimni strahovi pred »ponovnim« razočaranjem oziroma pred razkritjem najintimnejšega, lastnega doživljanja pred oziroma v odnosu z nekom drugim. A področje doživljanja samega sebe, naših odnosov in naše okolice, je obenem področje, katerega raziskovanje nam zavoljo svoje občutljivosti in povezanosti z jedrom tega kar smo, edino omogoča približati se občutenju notranje svobode. Sama vključitev v psihoterapevtsko obravnavo še ne pomeni nujno razrešitve vseh težav, predstavlja pa ključen korak do sprejemanja naše osebne življenjske situacije, zavezanost poti razumevanja le-te in sprejemanja soočenja z ovirami in stiskami, ki nam jih je življenje naložilo na poti našega osebnostnega razvoja.

V primeru klinične diagnoze duševnih bolezni, kot so bipolarna motnja, shizofrenija, shizoafektivna motnja idr., kjer so izrazito pomembni tudi genetski (dedni) dejavniki, je pred odločitvijo za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo še posebej pomembno predhodno posvetovanje z lečečim psihiatrom, s katerim ob vaši vključitvi v psihoterapijo, psihoterapevt/ka lahko stopi v stik, psihoterapevtska in psihiatrična obravnava pa lahko potekata usklajeno.

Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2001, naj bi za težavami v mentalnem zdravju vsaj enkrat tekom svojega življenja trpel vsak četrti zemljan. Spričo vse bolj stresnega načina življenja se ta statistika žal le še slabša, poleg samega zdravljenja pa postaja vse pomembnejša tudi preventiva in iskanje pomoči pred kronifikacijo razvijajočih se težav.


NA KRATKO O PSIHOANALITIČNi PSIHOTERAPIJI

V psihoanalitični psihoterapiji je psihoterapevtsko delo usmerjeno na raziskovanje in razumevanje psihodinamičnega ozadja našega doživljanja, naših odnosov, ter našega delovanja.

Posameznik se ne osredotoča na »brskanje« po preteklosti, temveč na doživljanje sedanjosti, obstoječih težav in trenutne stiske. Tekom psihoterapevtskega procesa skupaj s psihoanalitikom poglobita razumevanje obstoječe neugodne situacije, tako da raziskujeta doživljanje le-te, in okoliščin, ki so do nje privedle. Tekom raziskovanja se razvija tudi psihoterapevtski odnos, ki je prav tako podvržen psihoterapevtski obravnavi.

V psihoanalitičnem psihoterapevtskem procesu posameznik dobi priložnost, da prek ubeseditve še neizrečenega, v varnem in zaupnem okolju stopi v poglobljeni in pristnejši stik s samim seboj in s sočlovekom, s pomočjo samorefleksije in psihoanalitikove asistence pa ta stik lahko razvije do te mere, da prične delovati zdravilno in osvobajajoče.

Cilj psihoanalitične psihoterapije je pripeljati posameznika do točke, ko lahko skrb za nadaljnji razvoj zmožnosti dela, užitka in ljubezni prevzame v svoje roke in se pri tem ne čuti zavrtega s strani lastnih notranjih mehanizmov, ki bi mu odvzemali občutek svobode ter možnosti odločanja o lastni usodi.

NA KRATKO O SISTEMSKI DRUŽINSKI PSIHOTERAPIJI

Sistemska družinska terapija je k rešitvi usmerjen pristop. Orientira se na vire in moči, ki lahko klientu pomagajo pri uresničevanju ciljev in odkrivanju rešitev.

Kot pove že ime samo, terapevt dojema družino kot celostni sistem. Družino definira kot skupino krožno povezanih posameznikov, kjer sprememba enega člana vpliva na druge posameznike v družini in tako na skupino kot celoto. Prav tako sprememba celote vpliva na posameznika v sistemu.

Družinam, posameznikom ali parom pomagamo pri postavljanju njihovih ciljev, pri  iskanju neodkritih virov in moči, ki vodijo do sprememb v želeno smer in pripomorejo h kakovostnejšim odnosom. Psihoterapevt je klientov sopotnik in ga spremlja v njegovem procesu iskanja rešitev ter osebnostne rasti.